Sistemi

Socializem kot izziv za 21. stoletje



Vsem nam je jasno, da smo ljudje socialna bitja. Socializem je sam po sebi pravzaprav le družbena ureditev kjer ekonomija ni pod nadzorom plutokratov, ampak je strogo in izključno pod nadzorom države. Tako naj bi se preprečile zlorabe in izkoriščanja med družbenimi sloji. Socializem je v svoji biti pro-kolektivistična ideologija. Ekstremna oblika socializma je marksizem in pa njegove verzije, v katerih se pojavljajo skrajne oblike kolektivizma in zaničevanja individualne svobode in premoženja ali lastništva. Gre za lažni socializem, ki dejansko umetno sili množice v nekakšno utopično enotnost, brez ideoloških temeljev v naravnih zakonih. Namesto, da bi kot sistem služili enemu narodu, v bistvu uničuje njegovo identiteto in ekonomijo.

Na drugi strani imamo kapitalizem, ki predstavlja drugo skrajnost. Takšen kapitalizem, kot ga poznamo mi in ves zahodni svet bi lahko definirali kot anarho-kapitalizem, v katerem dela vsak kapitalist kar mu paše. Več denarja ima večjo moč in vpliv ima in tudi večjo svobodo da počne, kar ga je volja. Takšen odnos imajo kapitalisti tudi do delavskega razreda, saj počnejo z njim kar želijo. Plutokracija je njihov glavni steber, ki jim zagotavlja moč še v prihodnosti, korupcija in lažna demokracija pa sta njihovi osnovni orodji za manipulacijo in ohranjanje lastne moči.

Hiter življenjski tempo, skrajno potrošništvo in egalitarno kozmopolitanska kultura človeka sili v skrajni individualizem, v katerem pa ni več narodne enotnosti ampak ostane le še borba za preživetje, materializem pa tukaj človeku postavlja napačne življenjske cilje do katerih mora priti na vsak način. Tako družba tone v dekadenco, v kateri ni prostora za visoka moralna načela.

Socializem kot beseda izvira iz latinske besede »socialis«, kar pomeni družben. Glede na to, da smo socialna bitja se dobro zavedamo, da je moč v številčnosti ali enotnosti. Eno vejo lahko zlomimo ampak, ko je veliko vej povezanih ali zedinjenih v butaro jih ne moremo zlomiti. Zaradi tega pravi socializem lahko funkcionira le v družbi organske demokracije, ki pa temelji izključno na meritokraciji. Tukaj gre predvsem za prostovoljni kolektivizem prebujenega naroda, ki se dobro zaveda, da sta moč in zdrava varna prihodnost ljudi, možna le kot produkt narodne enotnosti.

Poudariti je treba, da ta kolektivizem ni skrajen, saj spoštuje tudi individualnost človeka in mu dopušča, da se tudi sam razvija v odgovorni svobodi, prav tako pa spoštuje in omogoča tudi privatno lastništvo, dokler le-to ni nagrabljeno na račun celotne skupnosti in ni v škodo sami državi. Tako dovoljuje tudi kapitalizem, ampak le, če je pod nadzorom države, ki mora paziti, da bo služil za skupno dobro in onemogočati zlorabe, izkoriščanja ter bogatenje posameznikov v škodo drugih in nje same.

Tak socializem temelji na naravnih zakonih naravnega ravnotežja samoohranitve na dolgi rok. Sodobni nasprotniki socializma ga narobe razumejo, ker mislijo, da je to marksizem, ki pa predstavlja le eno izmed mnogih verzij socializma. Čeprav so se socialistične ideje začele rojevati v Franciji v času francoske revolucije je socialistična ideja omenjena že v stari Grčiji. Socializem ni sistem kjer je vse zastonj in nihče nima privatne lastnine. To so le tragikomični predsodki zaradi negativnih efektov komunizma. Pravi socializem ima za cilj dobrobit naroda in njegovo zdravo, ter uspešno prihodnost, kar pa je možno le v enotnosti moralno in kulturno ozaveščenega naroda.