Industrija

Proti razprodaji slovenske industrije



Industrija je hrbtenica gospodarstva vsake države, saj ustvarja tako potrošne dobrine kot tudi delovna mesta. Še pred nekaj desetletji je bila Slovenija močna industrijska država, naše tovarne pa naš ponos. S prehodom iz socializma v kapitalizem smo si obetali, da se bo razvoj te veje gospodarstva nadaljeval in se bomo po razvitosti približali zahodnoevropskim državam. Žal pa se razvoj v marsikaterem pogledu ni odvil v željeni smeri. Namesto da bi uspešna in domačega znanja polna industrijska podjetja pametno upravljali, so njihovi lastniki – povečini država ali pa njej zvesti menedžerji –s svojo kratkovidnostjo, grabežljivostjo in nesposobnostjo mnoga podjetja spravili na kolena, kar je vodilo v stečaje ali pa prodajo tujcem po mizerni ceni. Seznam je dolg, spomnimo se le nekaj imen iz preteklih let: Gorenje, Pivovarna Laško, Helios, Droga Kolinska, Žito, Litostroj, Elan.Dobili smo sicer kar nekaj novih, visokotehnoloških podjetij, ki pa ne morejo v celoti nadomestiti niti izgubljenih delovnih mest, niti znanja, ki nam je ušlo iz rok s propadom ali prodajo nekoč paradnih konjev našega gospodarstva. Medtem ko se je še dobro desetletje nazaj v povezavi z upravljanjem slovenske industrije in tudi drugih podjetij govorilo o »nacionalnem interesu«, je nesposobna in hlapčevska politika v zadnjih letih zamenjala svojo mantro, ki je žal še bolj zgrešena od prejšnje. Skorajda ne mine teden, ko se v medijih ne govori o tem, kako je potrebno prodati to ali ono podjetje v državni lasti, ker nam sicer Evropska komisija žuga s kaznimi ali pa nam očita nedovoljeno državno pomoč podjetjem. Le skrajno strahopetna in servilna politika lahko popušča takšni papirnati diktaturi s strani EU, za katero se je v preteklih letih izkazalo, da ni sposobna rešiti niti svojih lastnih problemov, kaj šele igrati vlogo resne politične tvorbe v kompleksnem multipolarnem svetu 21. stoletja.

Ko si ogledamo statistiko slovenske industrije, na prvi pogled sploh ne izgleda slabo, saj naj bi bili med industrijsko bolj razvitimi evropskimi državami. A nekoliko podrobnejša analiza stanja nam razkrije precej bolj zaskrbljujočo podobo. Na eni strani sicer imamo mnoga mala in srednje velika podjetja v proizvodni in storitveni dejavnosti, katerih zaposleni si z izjemno prizadevnostjo in profesionalnostjo utirajo pot na zahtevnem globalnem trgu, a država zanje nima posluha in jim nalaga neživljenjsko birokracijo in davčna bremena. Na drugi strani pa je večina velikih podjetij kljub izdatni državni pomoči končala v tuji lasti, propadla ali pa zaposluje nekajkrat manj ljudi kot še desetletje ali dve nazaj. Nekatera podjetja sicer poslujejo bolje kot prej pod domačimi lastniki, a dobički iz njih odtekajo v tujino, kar pomeni neposredno siromašenje slovenskega gospodarstva. Ni pa tako opevano tuje lastništvo nobena garancija za boljše poslovanje podjetij, saj je znanih vse preveč primerov, ko je bilo novo – tuje vodstvo še bolj nesposobno od starega, ali pa je podjetje namerno izčrpalo in zaprlo. Na tak način smo pred kratkim ostali celo brez našega edinega letalskega prevoznika in se pridružili »elitni druščini« zgolj devetih svetovnih držav, za katerih polete skrbijo izključno tujci.

Seveda se v Narodnem bloku zavedamo, da v letu 2019 pretirana nostalgija po »starih dobrih časih« ni na mestu. Industrija sodobnega sveta se spreminja hitreje kot kadarkoli prej (govorimo o četrti industrijski revoluciji) in brez nenehnih sprememb in razvoja podjetja izgubljajo boj na neusmiljenih evropskih in globalnih trgih. Vendar pa je bilo v preteklih letih in desetletjih v Sloveniji pri upravljanju industrije storjenih preveč nepotrebnih napak, ki so naše gospodarstvo in narod kot celoto drago stale. Razumemo lahko, da se je morala posloviti večina umazane težke industrije ter nekatere delovno intenzivne panoge s prenizko dodano vrednostjo, kot na primer tekstilna industrija. Vendar pa je nesposobna in koruptivna politika žal zavozila tudi mnoga dobro stoječa podjetja, ki bi nam lahko še desetletja dajala kruh in nam bila v ponos. Spomnimo se samo divje privatizacije iz devetdesetih, ko so se državna podjetja za drobiž razprodala novopečenim tajkunom, ki so se bolj kot na gospodarstvo spoznali na prazno govorjenje, borzne špekulacije in izigravanje zakonodaje. V desetletju, ki je sledilo, so njihova podjetja plavala na valu evforije, ki ga je sprožila globalna konjunktura, podprta z ugodnimi posojili. Ko pa je leta 2008 počil borzni in nepremičninski balon, so omenjena podjetja znašla v hudi krizi in pri tem skorajda potopila še bančni sektor. V letih suhih krav jih je nekaj propadlo, druga pa so seprodala po simbolični ceni ali pa med životarjenjem še vedno čakajo na negotovo usodo.

Vsakdo, ki mu je vsaj malo mar za prihodnost našega gospodarstva in naših otrok, bi se moral ob zapisanem pošteno zamisliti, kam vodijo trendi v slovenski industriji. Težava nikakor ni v delavcih, ki za skromno plačilo vestno in predano opravljajo svoje delo v proizvodnji. Niti v inženirjih in znanstvenikih, ki za le nekaj več denarja razvijajo vrhunske tehnološke rešitve, in zaradi neustreznih kariernih pogojev žal v velikem številu odhajajo v tujino. Jedro problema je v vodenju podjetij, še posebej tistih v državni lasti, saj je to z nekaj svetlimi izjemami slabo, s pomanjkanjem kompetenc in vizije. Država se v gospodarstvo vmešava tam, kjer ne bi bilo potrebno, po drugi strani pa ne posreduje, ko so naši gospodarski interesi zares ogroženi, in se spogleduje celo z razprodajo strateških infrastrukturnih podjetij, kot so Telekom, Petrol in Luka Koper.Namesto, da bi bili Slovenci vodilni v svetu vsaj na določenih nišnih področjih industrije, večina naše domače proizvodnje obsegajo polizdelki za tuje industrijske partnerje, ali pa izdelki relativno nizke dodane vrednosti. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je plača slovenskega delavca dva- do trikrat nižja od njegovega kolega v Nemčiji, Franciji ali Švici. Če bomo dopustili, da se nadaljuje nekritična razprodaja slovenske industrije in gospodarstva nasploh, lahko že v naslednjem desetletju postanemo marionetna država, o katere usodi bodo odločali lastniki multinacionalk. Ko bomo ostali brez omembe vredne lastne industrijske in kmetijske proizvodnje in prodali vse, kar se prodati da, nam bodo ostali samo še megalomanski trgovski centri ter množice zastonjkarskih instagram turistov, ki bodo teptali bisere naše domovine. Takrat nam bo pošteno žal, da smo zapravili svojo gospodarsko in s tem tudi politično suverenost. Tega pa si kot ponosen narod s tisočletno zgodovino nikakor ne želimo, mar ne?