Upor

USTANOVITEV ZVEZE PODOBNIH SI DRUŠTEV ALI SAMOSTOJNO REVOLUCIONARNO GIBANJE?



Za povprečnega državljana, ki kot opazovalec opazuje celotni potek delovanja metapolitičnih organizacij, bi povezovanje podobno si razmišljujočih gibanj v skupno zvezo ocenil kot pozitivno in za nekakšno potencialno alternativno politiko, ki bi lahko bila v boju proti izkoriščevalskemu sistemu celo zmagovita. Na prvi pogled je takšno povezovanje pomembno in nujno. To bi pomenilo povezovanje vseh programsko blizu si društev, organizacij in gibanj, ki sicer preko metapolitičnega boja delujejo neodvisno druga od druge, vendar imajo skupne ideje, cilje in pot. Danes vlada splošno družbeno prepričanje, da bi tovrstnemu združenju programsko podobnih si skupin izjemno narasla moč. Torej bi bilo takšno združenje najbolj primerno in predstavljalo edini možen odpor zoper pokvarjeni sistem, ki nam vlada.

Žal pa temu ni tako! Da razumemo problematiko takšnih povezovanj, se moramo najprej poglobiti v opazovanje partikularnih psiholoških profilov posameznih vodij gibanj ter predvsem njihovih egov. Vsi voditelji pridruženih skupin v veliko zvezo, želijo v tovrstnih združenjih vsiliti čim več svojih pogledov na različne problematike in tematike ter maksimalno vplivati na novonastali program združenja. Vsak od teh velikih egov želi prevzeti vodenje novonastalega združenja in se nikakor ne želi podrediti nikomur. Pogosto posledično pride do razprtij in prerekanj, včasih celo zaradi povsem banalnih zadev. Takšni voditelji, ki na novo postanejo člani skupne zveze gibanj, se v večini primerov zaradi lastnega ega ne želijo prilagoditi širši skupini nove zveze. Posledično ravno zaradi večjega števila velikih voditeljskih egov, ki delujejo skupaj v eni organizaciji dolgoročno pride do pričakovanega razpada takšnega skupnega združenja podobno si mislečih organizacij in gibanj. Vse sanje o revolucionarni zvezi združenih skupin pod enim imenom se tako razblinijo v prah in potonejo v pozabo. Vladajoča klika pa si z velikanskim nasmehom mane roke, saj se je njihov sovražnik (ki naj bi predstavljal alternativo) pogreznil sam vase in uničil potencial, ki bi ga lahko imela gibanja, če bi delovala samostojno.

Neizprosni zakoni narave so v zgodovini omogočili preživetje le najmočnejšim, najdrznejšim, najiznajdljivejšim ter najpametnejšim. Prav tako naravni zakoni veljajo tudi za metapolitična gibanja in organizacije. Narava se po svojem principu tekmovanja odloči, da podobne skupine z istimi cilji tekmujejo med seboj. To je izjemno pomembno, saj se ravno v času tekmovanja tovrstne skupine prilagodijo, nadgradijo in ravno zaradi konkurence na metapolitičnem parketu podobnih si gibanj, z vedno močnejšo vnemo težijo k realizaciji svojega cilja. Vendar je prostor omejen le za eno mogočno gibanje, ki bo sposobno združiti ljudstvo in zatreti vladajočo elito. Vsekakor je prav tako, da najbolj udarno in učinkovito gibanje, ki pritegne največje število podpornikov na koncu povzdigne zmagovalno trofejo, ki mu daje pravico do vodenja alternative, ki se bo lahko kosala z etablirano elito na oblasti. Le pokončni vodje in pripadniki skupin, ki žal niso imeli dovolj jasno začrtane poti in pri svojemu delu niso bili dovolj učinkoviti bodo na koncu priznali poraz in se za dobrobit ljudstva pridružili »zmagovalnemu« gibanju, ki je v očeh naroda pridobilo največ podpore ter doseglo najzanejslivejšo pot, ki bo vodila do končne zmage ljudstva nad pokvarjeno vladajočo elito.

Le na tak način je možen upor zoper izkoriščevalski sistem.

V Narodnemu Bloku bomo naredili vse, da nas bo ljudstvo prepoznalo kot najučinkovitejšo alternativo.

Teža verige, ki jo nosimo je vedno težja, ČAS JE, da jo KONČNO ZLOMIMO

PRIDRUŽI SE GIBANJU NARODNI BLOK, PRIDRUŽI SE UPORU