Preporod

Potrošništvo in kriza vrednot



Kaj je tisto, kar človeka osrečuje in osmišljuje njegovo življenje? Odgovor na to vprašanje ni preprost, zagotovo pa to niso dekadentni užitki sodobne potrošniške družbe, ki so nam brez posebnega truda dostopni malodane na vsakem koraku. Pravijo, da še nikoli nismo živeli tako dobro kot danes, kar vsaj v materialnem smislu za povprečnega Evropejca ni daleč od resnice. Živimo v času neslutenega napredka znanosti in tehnike, ko se naša družba z izjemno hitrostjo digitalizira in lahko že skoraj vse, kar nam srce poželi, prikličemo na dom z nekaj dotiki na zaslonu najljubše pametne naprave. Ko se nam zahoče odpotovati na drug konec sveta, lahko to storimo hitreje, ceneje in enostavneje kot kdajkoli prej. Z enako lahkotnostjo komuniciramo preko družabnih omrežij in delimo vsebine s svojimi virtualnimi prijatelji..

Toda medtem, ko je naš vsakdan vse bolj poln multimedijskih vsebin in instantnih užitkov potrošniške družbe, postajajo naša življenja vse bolj izpraznjena. Naši življenjski "cilji" so vse bolj plehki, saj jih poskušamo izraziti v denarju in v cenenih užitkih, ki že naslednji dan v nas pustijo še večjo praznino in moralnega mačka. Ker želimo imeti vse takoj in z malo ali nič odrekanja, postajamo neučakani in ne znamo več ceniti tega, kar imamo. Kljub temu, da živimo v večjem izobilju kot kakšnih 90% svetovnega prebivalstva. V zmotnem prepričanju, da nas bodo vedno novi in novi nakupi osrečili in osvobodili, tonemo vse globlje in postajamo sužnji sistema. Hlapci, ki tretjino in več dneva preživijo na delovnem mestu, ki ga sovražijo, domov prihajajo zgarani in kljub temu živijo skorajda iz rok v usta, da lahko vedno znova potešijo svojo slo po materialnem. Imeti večjo hišo, boljši avto in bolj imeniten dopust od soseda ali sodelavca, pa naj stane, kolikor hoče.

Brezglava potrošniška miselnost, prepletena s pretirano liberalističnimi nazori, pa ni pogubna le za naše osebne finance, ampak je odgovorna za vsesplošno krizo človeštva, ki se je morda premalo zavedamo. Ustvarja razvajene in pomehkužene posameznike z nizko samopodobo, ki tvorijo prav tako družbo. Družbo, ki se sramuje svojih korenin, tradicije in vrednot njenih prednikov, ne sramuje pa se razbitih družin, razvrata z drogami in alkoholom, promiskuitetnega obnašanja in uničevanja okolja v imenu gospodarskega napredka. Najbolj žalostno pri tem je, da so že otroci, ki brez dvoma predstavljajo najbolj ranljivo skupino, deležni izdatne potrošniške indoktrinacije s strani globalistov in z njimi povezanih multinacionalk in lobijev. Na televiziji in spletu, v vrtcu in v šoli, na ulicah prepolnih jumbo plakatov in žal tudi doma, kjer nehote prispevajo moderni starši 21. stoletja. Modernosti navkljub še kako velja stoletja stara modrost, da je pot v pekel lahko tlakovana tudi z dobrimi nameni.

Perfekcionistični in pogosto vase zaverovani starši, ki se nadvse trudijo otroku izpolniti vsako še tako neskromno željo, se ne zavedajo, da s tem vzgajajo novo generacijo brezumnih potrošnikov, ki bodo kot narkomani padli v odtegnitveno krizo tisti trenutek, ko jim želeno ne bo brez truda padlo v naročje. Mnogi izmed teh otrok nimajo niti te sreče, da bi zakonska zveza očeta in mame trajala do njihove polnoletnosti. Kajti v skladu z dekadentno in egoistično doktrino sodobnega časa, ko ni nič več sveto, je pač najlažje kot smet zavreči partnerski odnos, namesto da bi se potrudili in ga vsaj poskušali rešiti.

V tem podivjanem svetu se zdi situacija včasih res brezupna, vendar pa nikakor ni prepozno, da si povrnemo človeški obraz in dostojanstvo. Za to se nam ni treba odpovedati sodobnim civilizacijskim pridobitvam in se vrniti v temačna obdobja zgodovine. Potreben pa nam je zdrav in trezen razmislek, kdo smo in kaj nam v življenju resnično veliko pomeni. Vrnitev k moralnim vrednotam, tradiciji in duhovnosti, ter drobne pozornosti do ljudi okoli nas. Osrečil nas ne bo niti zvrhan nakupovalni voziček niti vse materialno bogastvo tega sveta, ampak uresničitev našega pravega poslanstva in pristni medčloveški odnosi.

Za moralni preporod naroda!