Delitev

Nad levico in desnico



Delitev na levico in desnico izhaja iz časov francoske revolucije, ko so v državnem zboru tisti, ki so podpirali kralja in ohranitev obstoječe ureditve sedeli na desni strani, tisti, ki so bili podporniki revolucije in sprememb pa na levi. Kljub temu, da je takšen »sedežni red« trajal le nekaj let sta se ti dve oznaki političnih prepričanj ohranili kot dve glavni kategoriji v politiki in idejah, znotraj njiju pa so se sčasoma začele razvijati tudi razne posamezne smeri in pogledi, ki so si velikokrat v marsičem nasprotovali ali pa so se skušali »odcepiti« od večjih idejnih tokov in delitev.

Glede na to, da so na desni sedeli podporniki kralja, so se začele za glavne značilnosti desnice smatrati ohranjanje tradicije, spoštovanje hierarhije znotraj družbe, spoštovanje avtoritete in tako dalje. Za levico pa so se začele smatrati ideje, ki so se zavzemale za spremembe, za t.i. »napredek«, tudi za večjo družbeno pravičnost in za večjo enakost ljudi. S spremembami, ki so sledile revolucijam 18. in 19. stoletja sta se seveda spreminjali tudi definiciji levice in desnice, ostala pa so neka temeljna prepričanja, da so desničarji tradicionalno in domoljubno usmerjeni, tudi reakcionarni (čeprav to ne velja za vse tokove desne misli) in konservativni, levičarji pa so za napredek, enakost in za pravice raznih zatiranih skupin.

Od časa francoske revolucije se je zahodni svet ravno zaradi idej, ki jih je le ta uveljavila, ter zaradi raznih posledičnih idejnih tokov, ki lahko v njej najdejo svoje zametke, korenito spremenil. Skoraj zagotovo lahko trdimo, da bi mnogi, ki so danes zaradi nasprotovanja množičnim migracijam in totalitarizmu politične korektnosti označeni za desničarje, takrat željni sprememb in večjih pravic za nižje sloje njihovih sonarodnjakov sedeli na levi strani. Obenem smo lahko prepričani, da bi mnogi, ki so takrat zaradi nasprotovanja temu kar so videli kot »tiranijo« sedeli na levi, danes stali v prvih vrstah metapolitičnega in idejnega boja proti novi tiraniji politične korektnosti, ter bi bili zato proglašeni za desničarje, morda celo za skrajneže, iz strani svojih političnih naslednikov, sodobnih liberalnih levičarjev.

V pestrem revolucionarnem obdobju, ko so se rojevali in oblikovali mnogi novi, revolucionarni in protirevolucionarni, pogledi in nazori, ko so zaradi velikih družbenih sprememb nastajale nove ideje in so možje različnih političnih smeri iskali najboljšo ureditev za bodočnost, je bilo popolnoma naravno in pričakovano, da sta se razvila dva »nova« nasprotujoča si bloka idej, levi in desni.

Tudi danes živimo v času velikih sprememb. Liberalna demokracija, utemeljena na prevladujočih principih francoske revolucije, je zmagovalka velikih vojn 20. stoletja, ob njegovem koncu pa naj bi s padcem berlinskega zidu slavila navidezno zmago tudi nad komunizmom. Vendar pa so se njene ideje izkazale za jalove in nerealne. V najboljšem primeru gre za nedosegljivo utopijo, v najslabšem pa za laži, ki jih izkoriščajo mednarodne elite za ustanovitev novega svetovnega reda. V vsakem primeru so ustvarile med ljudmi negotovost, zgubljenost in praznino. Doživljanje človeka kot popolnoma ekonomskega bitja, ki potrebuje za srečo le poln trebuh in zadovoljitev svojih najnižjih potreb je v ljudeh ustvarila praznino, saj kljub vsemu udobju, ki ga nudi moderna zahodna družba globoko v sebi čutijo duhovno lakoto. Lakoto za stvarmi, ki jih poleg višje stopnje zavesti in intelekta ločujejo od preostalih bitji tega sveta, lakoto za resnično kulturo, vero, samoizpopolnjevanjem, umetnostjo in lepoto. Potrebujejo resnične vrednote, ne le nekih puhlic o človekovih pravicah, ki jih niti liberalne elite, kljub temu, da se vedno sklicujejo na njih, ne upoštevajo. Potrebujejo temelj na katerem lahko gradijo svoje poglede ali pa smernice, ki jim bodo pomagale izbrati resnično moralno pot, ne liberalnega govoričenja, da naj vsakdo dela kar hoče, dokler ne omejuje svobode drugih. Potrebujejo tudi temelj na katerem lahko gradijo svojo identiteto, ki jih povezuje z določeno kulturo in tradicijo, ki je izraz njihove specifične etnične duše, ter je skozi tisočletja povezovala neštete rodove. Vendar pa jim namesto tega liberalizem nudi le prazne besede in kozmopolitsko nakladanje, kako smo vsi »državljani sveta«. S tem, ko ga je »osvobodil« vezi tradicije in etnokulturne identitete, je liberalizem človeku spodsekal korenine in razrušil temelje njegovega zdravega razvoja. Odvzel mu je njegovo mesto v neskončni verigi rodov in ljudstev, s tem pa ga je pahnil v stanje duhovne izgubljenosti in zmedenosti. Prepričal je Evropejca, da smo vsi ljudje enaki ali isti, da bi zaradi osebnih interesov mednarodnih elit lahko uvažal množice tuje poceni delovne sile ter počasi brisal specifične kulture in ljudstva, zavoljo enega združenega sveta, s katerim bo lažje upravljati.

Globalizem je glavno orožje liberalne ideje, v njegovi službi pa lahko najdemo tako leve kot tudi desne politične stranke. Kljub nekaterim navideznim razlikam in nenehnemu pričkanju obe strani, tako mainstream levica in desnica le ohranjata »status quo«. Edina resnična opozicija, ki se je sistem boji in ki jo želi levičarska politična korektnost, katere vpliv velikokrat utrjujejo tudi mainstream konservativne stranke, uničiti na vsak način, je opozicija identitete proti kozmopolitizmu, opozicija tradicije proti modernizmu, opozicija, ki želi ohraniti svojo biološko in kulturno integriteto, obenem pa pravico do tega priznava tudi vsem drugim rasam in ljudstvom.

Takšna opozicija je nad levico in desnico. Nasprotuje tako ekonomskemu liberalizmu in kapitalizmu mainstream desnice, kot tudi družbenemu liberalizmu in mednarodnemu socializmu mainstream levice. Obenem se ne ozira na razne etikete in oznake, ter je pripravljena sprejeti vse ideje in principe, ki se ji zdijo koristni in potrebni za obstoj lastnega ljudstva, ne glede na to ali prihajajo z desne ali z leve strani.

Resnična opozicija novemu svetovnemu redu, globalizmu in uničenju narodov se zaveda, da ne gre več za levico in desnico, temveč se nova nasprotujoča si bloka, ki odgovarjata novi borbi, dvigata nad stare delitve. Gre za blok globalistov, liberalcev in tistih, ki želijo za vsako ceno ohranjati umirajoče telo liberalizma in za blok znova prebujene identitete, ki je močno utrjen v prepričanju lastne etnokulturne specifičnosti, ter se bori proti »statusu quo«, za novo dobo, ki se bo učila iz naše mogočne preteklosti, saj je le ta lahko temelj vsakega resničnega preporoda in prebujanja skupne volje do obstoja.