Nacionalizem

Pozitiven nacionalizem in nacional šovinizem



Danes se beseda »nacionalizem« v javnosti pojavlja predvsem v negativnem pomenu, kot nekaj kar označuje nestrpnost, sovraštvo do drugačnih in občutek lastne večvrednosti. To je predvsem definicija nacionalizma, ki jo uporabljajo osrednji mediji, nevladne »humanitarne« organizacije in liberalni politiki. Prav tako to definicijo vse bolj sprejemajo tudi razni konzervativci in politiki »mainstream« desnice, ki se od tega izraza oddaljujejo v smislu ; mi nismo nacionalisti, smo domoljubi. Vendar pa se je ta vse bolj prevladujoča definicija nacionalizma uveljavila predvsem s pomočjo tistih, ki služijo ciljem mednarodnih globalističnih elit, ter vidijo v resničnih vrednotah nacionalizma prepreko in grožnjo svojim načrtom poenotenja ljudstev in kultur. Glede na to, da se je ta negativna definicija nacionalizma razširila predvsem s pomočjo osrednjih medijskih hiš, je treba razumeti, da so le-te danes večinoma v lasti globalistov. Zato njihove interpretacije novic, kot tudi njihovo poročanje, niso objektivne ali nepristranske, temveč služijo predvsem širjenju kozmopolitskega svetovnega nazora, preko katerega želijo globalisti prepričati vsa ljudstva tega sveta, da naj se odrečejo svojim kulturam in svoji narodni pripadnosti in sprejmejo novi svetovni red univerzalizma in potrošništva.

Za primer lahko vzamemo naši televizijski postaji A kanal in Pop tv, ki sta v lasti podjetja Pro Plus. Pro Plus pa je podružnica podjetja Central European Media Enterprises, katerega ustanovitelj je Ronald Lauder, poslovnež, »humanitarec« in politični aktivist, ki je tudi predsednik Svetovnega judovskega kongresa in član skrbniškega odbora Antidefamacijske lige, organizacije, ki v luči aktualne migrantske krize podpira pravice »beguncev«, ter pod pretvezo »borbe proti sovraštvu«, velikokrat agresivno napada vse posameznike ali organizacije, ki se zavzemajo za ohranitev lastne etnokulture, oziroma za resnične cilje nacionalizma. Central Media Enterprises je trenutno v lasti medijskega konglomerata Time Warner, katerega delnice je leta 2016 kupil tudi globalist George Soroš, ki naj bi od takrat naprej redno vlagal v to podjetje. Tako si globalisti danes lastijo osrednje medije, ki so postali le sredstvo za širjenje njihove propagande, obenem pa vplivajo tudi na zabavno industrijo, ter tudi preko nadaljevank in filmov oblikujejo javno mnenje v svojo korist.

V tem pa tiči tudi razlog, da ima danes beseda »nacionalizem« zaničevalen prizvok, saj se v medijih uporablja vedno le v negativnem kontekstu. Vendar pa je treba razumeti, da nacionalizem ne predstavlja neke dokončne doktrine, temveč je bolj splošna ideja, povezana s čustvi do lastnega ljudstva, iz katere so se razvili različni tokovi in dojemanja te ideje. Grobo rečeno, bi lahko za začetek rekli, da obstajata dve vrsti nacionalizma; pozitivna in negativna. Z negativnim nacionalizmom se srečujemo lahko predvsem v zgodovinskih knjigah; je izvor prepričanja nekaterih, predvsem večjih narodov, v lastno večvrednost, zaradi katere so se počutili upravičene do zasede in priključevanja tujih ozemelj, ter do vsiljevanja lastnih vrednot drugim manjšim narodom, ki so si jih pokorili širom sveta. Je nacionalizem starih imperialističnih držav, ki so tako »zahodne« vrednote vsiljevale afriškim in azijskim ljudstvom, saj so bile mnenja, da so njihove vrednote najboljše in univerzalne. Ta občutek moralne večvrednosti je danes še vedno prisoten v zahodni liberalni demokraciji, ki prav tako verjame, da predstavlja univerzalno, edino resnično pravično ureditev, ki jo morajo sprejeti vsa ljudstva tega sveta. Če ne drugače pa z vojno in z rušenjem lokalnih »avtokratskih« režimov.

Na drugi strani pa imamo pozitiven nacionalizem, ki je veliko bližje sami definiciji tega izraza in ideji, ki stoji za njim. Je preprosta skrb za lasten narod, za ohranitev lastne kulture, za izročila prednikov, in za spoštovanje svoje narodne dediščine. Ta, pozitivni nacionalizem, ni imperialističen, saj namesto večvrednosti, priznava predvsem raznolikost ljudstev, ki je prisotna na tem svetu od začetkov zgodovine človeštva. To pomeni, da vse kar zahteva za svoj narod, torej pravico do samoodločanja, do suverenosti, do ohranitve in nemotenega razvoja lastne etnokulture in do zgodovinskega ozemlja na katerem si je ustvaril domovino, priznava tudi drugim narodom. Je striktno defenziven in se kot tak pojavlja v narodu predvsem kot samoobramba pred tujo agresijo, ali pa pred tujimi vplivi, ki želijo, od zunaj ali pa od znotraj, narod oslabiti in posledično tudi uničiti. V konflikte z drugimi narodi in ljudstvi pa se spušča samo takrat, ko ogrožajo interese ali pa ozemlje njegovega naroda. Prav tako prepoznava vezi, ki vežejo sorodne narode, ter je vedno pripravljen na sodelovanje z drugimi ljudstvi. Temelji na načelu »ljubi svoje, spoštuj druge« in je popolno nasprotje negativnega nacionalizma, ki pa je pravzaprav nacional šovinizem. Ta nacional šovinizem, ki smo ga zgoraj opisali kot »negativni nacionalizem« , je pravzaprav lažna in škodoželjna oblika nacionalizma, ki velikokrat čuti prezir in sovraštvo do svojih sosedov, ter je predvsem agresivnega karakterja. Verjame le v svojo večvrednost in je ravnodušen do vezi, ki si jih deli z njemu kulturno in genetsko sorodnimi narodi. Če se vrnemo k zgornji delitvi na negativen in pozitiven nacionalizem, lahko rečemo, da obstaja pravzaprav le ena vrsta nacionalizma, ki je pozitivna. To kar smo označili za negativen nacionalizem, pa je pravzaprav nacional-šovinizem, lažna oblika nacionalizma in napačno dojemanje nacionalistične ideje,ki pa ga osrednji mediji zaradi interesov njihovih globalističnih gospodarjev vedno znova v javnosti predstavljajo kot nacionalizem. Tako obstaja le resnični nacionalizem in pa njegova izrojena oblika, nacional šovinizem, ki je posledica zastarelega mišljenja in sovraštva med sorodnimi, celo bratskimi, narodi, kot tudi zaničevanja vseh drugih ljudstev na svetu.

Resnični nacionalizem pa predstavlja temelj te ideje, skrb za lasten narod za ohranitev lastne kulture, tradicij in porekla. Posamezniki in gibanja, ki so danes aktualna v Evropi, ter se označujejo za nacionaliste, pripadajo predvsem temu nazoru, ter niso, kot nam to zatrjujejo mediji, nikakršna grožnja obstoju Evrope ali pa hujskači željni vojne. So pa grožnja trenutni ureditvi in bruseljskim globalistom, zato jim le-ti vedno znova pripisujejo lastnosti nacional šovinizma. Tako je danes nacional šovinizem predvsem še eno orodje globalistov, ki ga lahko uporabljajo na dva načina; najprej sami podpihujejo nacional šovinizem med sorodnimi evropskimi narodi, zatem pa le tega preprosto označijo za nacionalizem in tako diskreditirajo resnične nacionaliste, ki se borijo le za ohranitev lastnega naroda in Evrope. Podpihovanje nacional šovinizma je ključnega pomena predvsem za njihovo staro taktiko »deli in vladaj«, obenem pa s tem preusmerjajo pozornost javnosti od resničnih problemov za katere so ponavadi prav oni tudi odgovorni. Z diskreditacijo resničnih nacionalistov pa želijo uničiti še eno izmed zadnjih preprek na poti do novega svetovnega reda, kjer bodo celotna prebivalstva narodov znižana na človeško maso delavcev in potrošnikov brez občutka za nacionalno pripadnost, ki jih bodo kot eno homogeno množico globalisti lahko nadzirali in izkoriščali, ter tako upravljali s celim svetom kakor jih bo volja.

Zato se moramo zavedati da, ko osrednji mediji ali pa liberalni politiki in razni nevladniki govorijo o nekem nacionalizmu, pravzaprav zlonamerno slepijo naš narod, da bi ga odvrnili od resničnih načel nacionalizma, ki jih nalašč mešajo z nacional šovinizmom. Moramo pa tudi razumeti, da so taktike nekaterih konzervativcev in desnih politikov, ki se tudi sami pod pritiskom javnosti oddaljujejo od tega izraza, ter se imajo za domoljube, obenem pa piskajo o tem kako »domoljubje ni nacionalizem« popolnoma napačne, saj s tem, ko se distancirajo od nacionalizma, tudi sami priznavajo njegovo, kot smo videli, popolnoma napačno definicijo. Obenem pa se očitno ne zavedajo, da bodo sile globalizma, ki vidijo grožnjo v kakršnikoli manifestaciji pripadnosti do domovine, naroda ali kulture, ko enkrat popolnoma diskreditirajo izraz nacionalizem, enako naredile tudi z »domoljubjem«, »patriotizmom«, »suverinizmom«, ali kakršnimkoli drugim nadomestnim izrazom, ki označuje ljubezen do lastnega naroda in domovine. Saj vidijo v tej ljubezni grožnjo, ki jo je treba popolnoma izbrisati iz zavesti ljudi.

Zato se ne smemo podrejati lažnim interpretacijam in definicijam liberalne levice in osrednjih medijev, ki delujejo v prid globalistov, saj bi prilagajanje našim nasprotnikom pomenilo, da nam oni določajo pravila naše borbe, kar pa bi že vnaprej pomenilo popoln poraz vseh naših prizadevanj. V boju proti mednarodni globalistični buržoaziji moramo zato sami določati svoja pravila.