Kritika konservatizma

Ali si sodobni konservativci zaslužijo svoj naziv?



Zdi se, da se sodobni konservativci s časom vse bolj oddaljujejo od stališč svojih predhodnikov. S tem, ko za vsako izgubljeno bitko s »progresivno« levico enostavno sprejmejo poraz, ter se posvetijo bitki za ohranitev naslednje stvari, ki jo želi levica uničiti ali odstraniti v družbi, se tudi sami pomikajo vse bolj v levo. Določene stvari, ki so jim konservativci 20. stoletja strogo nasprotovali, tako danes njihovi nasledniki, moderni konservativci, sprejemajo kot popolnoma normalne. Dober primer so istospolni odnosi. Prejšnje generacije evropskih in ameriških konservativcev so smatrale, da gre za dejanje proti naravi, mnogi od njih pa so se borili proti dekriminalizaciji takšnih spolnih odnosov. Danes pa sodobni konservativci nasprotujejo le še najbolj radikalnim aspektom LGBT gibanja, kot je na primer organizacija učnih ur na katerih otrokom v vrtcu transvestiti berejo pravljice, v katerih so glavni junaki istospolno usmerjeni, ali pa trditvam, da ne obstajata le dva spola, temveč, da jih je do 50. Po drugi strani pa v svoje vrste sprejemajo brez težav istospolno usmerjene posameznike, ki ne podpirajo te najbolj radikalne struje znotraj istospolne subkulture. Nekatere konservativne stranke ali gibanja se celo ponašajo s tem, da imajo v svojih vrstah tudi homoseksualce, kot je na primer Milo Yiannopoulos.

Konservativna načela se tako, namesto, da bi predstavljala trdna stališča, od katerih ni odstopanja, počasi prilagajajo vse bolj dekadentnim družbenim tokovom lažne »progresivnosti«. To pa velja tudi za »mainstream« desnico, ki prav tako svoja načela prilagaja vse bolj dekadentnim časom, ter se oddaljuje od resničnih temeljev desne misli. Eden izmed teh temeljev je sprejemanje dejstva, da smo ljudje in ljudstva različni. Skladno s tem resnična desnica zanika idejo, ki je nastala v laboratorijih Frankfurtske šole, da je »rasa le družbeni konstrukt«, kot tudi moderne ideje o splošni enakosti, ali istosti. Resnična desnica verjame, da zaradi raznolikosti med ljudstvi, posamezna ljudstva najbolje uspevajo v homogenih družbah, in nasprotuje miscegenaciji in brezglavemu mešanju ljudstev in kultur.

Marsikdo bo pomislil, da se je to načelo ohranilo tudi pri sodobni »mainstream« konservativni desnici, saj je nasprotovanje ilegalnim migracijam in radikalni islamizaciji retorika mnogih današnjih konservativcev. Vendar pa nam bo bolj podroben pogled žal pokazal, da to v mnogih primerih ne drži.

Sodobni konservativni avtorji, aktivisti in politiki trdijo, da se zavzemajo za obstoj in ohranitev »Zahodne civilizacije« in Evrope. Vendar pa njihov pogled na Zahodno civilizacijo prihaja iz perspektive, ki je pravzaprav bližja levici kot desnici.

Temeljno desni pogledi vidijo to civilizacijo in njene dosežke kot delo etničnih Evropejcev, ki je preden se je na njo spustila tema modernizma, odražala njihove specifične etnične karakteristike. Zato resnična desnica verjame, da lahko evropska civilizacija doživi preporod in vrnitev k njenim višjim vrlinam, le skozi ponovno prebujanje evropskih narodov. Prav tako je njen obstoj tesno povezan z demografsko usodo Evropejcev, saj je odraz njihovih prirojenih karakteristik. Če bodo avtohtoni evropski narodi doživeli demografski zaton, obenem pa se bodo v Evropo priseljevala tuja ljudstva, ki bodo s časom postala večina na stari celini, bo ta celina Evropa le še po imenu, kulturno in etnično pa bo postala druga Afrika ali nov Bližnji vzhod.

Za razliko od tega sodobni »mainstream« konservativci v Zahodni civilizaciji ne vidijo odraz specifične razširjene etnične skupine in njenih prirojenih karakteristik, temveč verjamejo, da »etnična pripadnost« v razvoju Zahoda ni igrala neke posebno velike vloge. Predniki današnjih Evropejcev, torej starodavna indoevropska ljudstva, so se pač znašli v okoliščinah, ki so jim omogočile postaviti temelje te civilizacije. Tak pogled pa je bližji levičarski ideji, da je »rasa družbeni konstrukt« in da igra pri oblikovanju človeka glavno vlogo njegovo okolje in ne njegove podedovane »rasne« karakteristike.

To pa nas pripelje do glavne težave sodobne konservativne miselnosti; do predpostavke, da je obstoj Zahoda odvisen le od preživetja določenih vrednot, ne pa tudi od preživetja etničnih Evropejcev, ki so zgradili to civilizacijo. Moderni kvazi konservativni misleci cenijo danes Evropo kot zibelko Zahodne civilizacije, to civilizacijo pa kot zibelko določenih moralnih vrednot, ki naj bi predstavljale tudi bistvo Zahoda. Za njih predstavlja Zahod predvsem te določene vrednote, ki jih morajo po njihovem mnenju sprejeti tudi ne-zahodna ljudstva, saj naj bi bile univerzalne. Gre predvsem za ideje, ki so se začele razvijati v času razsvetljenstva, kot tudi za libertarne principe, ki so jim začetniki konservativizma strogo nasprotovali. Tudi v tem se sodobni »mainstream« konservativci močno razlikujejo, ne le od svojih predhodnikov, temveč tudi od resnične desnice. Le-ta v razsvetljenstvu in idejah, ki so se iz le-tega razvile, ne vidi napredka Zahodne civilizacije, temveč njen zaton in začetek njenega propada in izrojenosti.

Njihovo nasprotovanje množičnim migracijam tako ne izvira iz želje po obrambi biološke integritete evropskih narodov, temveč iz strahu, da te migracije ogrožajo zahodne liberalne vrednote. Zato nasprotujejo predvsem množičnim migracijam muslimanov, medtem, ko jih migracije v Evropo iz afriških krščanskih dežel na primer ne motijo. Pravzaprav sploh ne nasprotujejo migracijam kot takšnim, temveč stalne in nadzorovane migracije velikokrat celo podpirajo. Motijo jih le masovne, nezakonite migracije saj se tuje množice v tem primeru držijo zase in se ne integrirajo v družbo. Za »mainstream« konservativce pa je to pravzaprav edina težava. Ne moti jih dejstvo, da lahko Evropejce v njihovih lastnih domovinah zamenjajo tuja ljudstva, dokler se bodo le ta pripravljena integrirati in sprejeti »zahodne vrednote«. Po njihovem mnenju bo tako Zahodna civilizacija preživela in uspevala, saj kot smo že rekli, le ta predstavlja za njih predvsem določene vrednote, ne pa tudi avtohtona ljudstva, ki so jo zgradila. Tako bodo na evropskih tleh pozdravljali vsa sicer Evropi etnično tuja ljudstva iz Afrike, Azije ali Bližnjega vzhoda, dokler so se le-ta pripravljena odreči lastnim kulturnim in religijskim prepričanjem in navadam, ter sprejeti moderne zahodne vrednote. Konservativni zgodovinar Niall Ferguson, sicer poročen z Ayaan Hirsi Ali, avtorico somalijskega rodu, piše v svoji knjigi Zahod in ostali (The West and the Rest), da »množične migracije ne pomenijo nujno razkroja civilizacije, če migranti sprejmejo, oziroma če se jih spodbuja, da sprejmejo, vrednote civilizacije v katero se priseljujejo«. Takšni kvazi konservativci tako nasprotujejo geslu resnične desnice in pravih domoljubov »Evropa za Evropejce«, temveč bi jim verjetno bolj odgovarjalo geslo »Evropa za vse, ki so se pripravljeni integrirati«. Ne glede na integracijo pa pomeni množično priseljevanje zaton in razkroj avtohtonega prebivalstva Evrope in s tem tudi civilizacije, ki so jo zgradili Evropejci.

Še en razlog za podporo zakonitim legalnim migracijam iz strani večine sodobnih konservativnih politikov pa je tudi njihova zvestoba liberalnemu kapitalizmu in podpora, ki so je deležni od velikih korporacij in mednarodnih kapitalističnih poslovnežev, saj le-ti potrebujejo poceni delovno silo za svoje tovarne. Medtem, ko nasprotujejo ilegalnim migracijam, tako konservativni politiki velikokrat obenem podpirajo legalne migracije, ter včasih celo spreminjajo zakonodajo, da bi le-tem omogočili lažjo pot.

Kljub nekaterim hvalevrednim izjemam, si sodobni »mainstream« kvazi konservativci ali bolje rečeno »cuckservativci«, danes le redko še zaslužijo svoj naziv, saj pravzaprav ničesar več ne »konservirajo« ali ohranjajo. Izdali so večino načel in principov svojih predhodnikov in postali služabniki velikega kapitala in branilci liberalnih vrednot, proti katerim naj bi se borili. Ne pozabimo, da je tudi trenutno najmočnejša stranka v EU parlamentu, t.i. »konservativna« Evropska ljudska stranka, ki podpira množično priseljevanje, ter je svoje članice, ki so v bran svojim narodom zaprle meje, poskušala zato kaznovati na evropskem sodišču. Zato se danes boj za ohranitev Evrope bije med »mainstream« levimi in desnimi služabniki globalizma na eni, in resničnimi evropskimi domoljubi, na drugi strani.