Sistemi

Kapitalizem in degradacija kulture



Kultura je nekoč predstavljala bogastvo in dediščino posameznega naroda, predvsem pa je bila odraz narodnega karakterja. Raznoliki narodi so ustvarili raznolike kulture, ki so se izražale v umetnosti, literaturi, arhitekturi in pa seveda tudi v običajih, tradicijah, jeziku in obnašanju. Sorodni narodi so imeli sorodne kulture, ki so te narode na nek način lahko povezovale in medsebojno vplivale ena na drugo. Raznolike kulture raznolikih narodov so predstavljale tako neprecenljivo bogastvo našega planeta, dokler ni prišlo do industrijske revolucije katere posledica je bila množična proizvodnja, ter porast kapitalizma, ki je s svojo železno peto poteptal nekoč bogate kulture Evrope in ostalega sveta.

Kapitalizem je ustvaril potrošniško družbo v kateri je posameznik vreden le toliko kolikor ima premoženja. Prva žrtev potrošniške družbe je bila družinska obrt v kateri sta se znanje in izdelava dobrin prenašala iz očeta na sina, s tem pa je bila posledično žrtev kapitalistov tudi institucija družine, saj so le ti starše iztrgali iz njihovih svetlih domov, ter jih zaprli v mrzle temne tovarne, kjer so morali garati za neusmiljene buržuje, obenem pa je njihove otroke, namesto, da bi se naučili družinske obrti ali poklica, čakala ista temna usoda. Seveda bi bile lahko posledice industrijske revolucije in tehnološkega napredka veliko boljše za človeka, če bi delovale v smeri, ki bi omogočala kvalitetno proizvodnjo osnovnih potrebščin v večjih količinah ter z manj dela. Sredstva bi bila lahko rasporejena tako, da bi vsi živeli bolje, obenem pa bi imeli več prostega časa za življenje samo. Vendar pa to ni odgovarjalo buržujskim krvosesom, ki sedijo na vrhu piramide, ter vidijo v narodih sveta le delovno silo, le nujno potrebno orodje za poganjanje njihovih strojev. Tako živimo danes v družbi v kateri je kljub izobilju prisotna revščina, v kateri imajo nekateri vse in drugi nič.

Vendar pa kapitalizem ne uničuje le človeka samega, temveč je zastrupil tudi tisto kar ljudstva medsebojno razlikuje, obenem pa dela vse ljudi človeške, tisto po čemer človek hrepeni, tisto kar je potrebno za resnično rast in napredek, ter za obstoj vsake zdrave skupnosti; uničil je našo kulturo! Njegov duh materializma in utilitarizma je zastrupil nekoč mogočen evropski ideal in potrebo po preseganju samega sebe, ki je rodila najmogočnejše dosežke naše civilizacije. Kapitalizem ceni le materialno korist in zato naredi iz človeka le potrošnika/delavca, katerega cilj je zadovoljevanje najbolj osnovnih potreb po hrani, pijači, spolnosti in udobju. Vulgariziral in ponižal je nekoč mogočne evropske narode, kot tudi vse druge narode tega sveta s tem, ko je uničil višji pomen kulturnega izražanja, za katerega v potrošniško materialistični družbi ni več prostora.Tako je nekoč ponosno arhitekturo naših mest zamenjala urbana džungla trgovskih središč in pustih blokovskih naselij, nekoč prelepo umetnost raznih evropskih smeri so zamenjali zmazki moderne umetnosti in pop arta, ki so povsod enaki in popolnoma brez nacionalnega karakterja, doneče note klasičnih melodij, ki so nekoč navdihovale človeka pa so zamenjali pusti ritmi z osladnimi, ali pa vulgarnimi besedili, ki zvenijo enako v vsakem kotičku tega sveta, kjer vlada železna peta kapitalizma.

Mednarodni buržuji, oderuški bankirji in nenasitni globalisti so se zavoljo večjega zaslužka in lažjega pretoka materialnih dobrin, ki omogoča boljše trgovanje odločili zrušiti tudi suverene države in izbrisati posamezne narode, s tem ko nas združujejo v eno človeško maso s katero bo lažje upravljati pod eno modro zastavo rumenih zvezd, ki je simbol novodobnega zasužnjevanja Evropejcev. Zavoljo vzpostavitve skupnega trga in ene valute so postali krvniki naših narodov, naše tradicije in naše identitete. Narodne karakterje naših kultur je zamenjal »kulturni« kapitalizem, ki je le te vulgariziral in degradiral na le še eno stvar, ki jo lahko proda množicam potrošnikov. Tako Evropejec ne gleda več proti nebu, nehal je graditi mogične palače in gradove, ter ne presega samega sebe več s kipi, ki delujejo kot da bodo vsak čas oživeli, niti ne ustvarja več melodij, ki prinašajo novo upanje in moč v še tako nesrečne in utrujene duše, temveč si sredi betonske džungle ogleduje na kup nametane stare pločevinke ali pa wc školjke, ki predstavljajo najnovejše vizionarstvo moderne umetnosti, medtem, ko mu v ozadju igrajo ponavljajoči se ritmi, ki bolj kot na glasbo spominjajo na zvok tovarniških strojev. Medtem raste v njegovem srcu praznina, ki si je ne zna razložiti, praznina, ki jo lahko zapolni le resnična kultura njegovega ljudstva, kultura ki odraža dušo in veličino njegovih prednikov.

To praznino lahko preženemo le skupaj, tako da razbijemo okove kapitalizma, zavrnemo avtokracijo bruseljskih birokratov, ter zatresemo temelje piramide na vrhu katere sedi gnila elita modernih buržujev in jim jasno pokažemo, da nismo le množica potrošnikov, temveč smo ponosni sinovi naše domovine katere čast nam je sveta, kot nam je sveta tudi dobrobit našega naroda.

Dovolj je bilo degradacijein dekadence kulturnega kapitalizma in mednarodnega globalizma !

Čas je za narodni preporod!